Permisivna vzgoja – definicija in njene posledice na odraščanje
Starši se pri vzgajanju otrok opirajo na različne tehnike, ena izmed njih je permisivna vzgoja, definicija katere je popolno nasprotje avtoritativna vzgoja.
Vzgoja se začne še v ranem otroštvu, okrog enega leta starosti otroka. Starši se v želji po tem, da bi svojemu otroku nudili najboljše in mu dali dobro popotnico za v svet, odločamo za različne načine vzgoje, kot so Montessori, danska, avtoritativna in permisivna vzgoja. Definicija slednje je nasprotje avtoritativni, zato se nekateri strokovnjaki z njo ne strinjajo.
Permisivna vzgoja – definicija je nekaterim še vedno neznanka
Permisivna vzgoja, definicija katere je nekaterim še vedno neznana, kljub temu, da se je pojavila že po drugi svetovni vojni in postaja čedalje bolj moderna. Poznamo tri osnovne tipe vzgoje:
- Permisivna vzgoja – starši ne postavljajo nobenih zahtev ali obveznosti.
- Represivna vzgoja – temeljji na zastraševanju in omejevanju.
- Avtoritativna vzgoja – otroku se postavijo visoka pričakovanja, hkrati pa se jim nudi ustrezno čustveno oporo.
Večina strokovnjakov se strinja, da je najboljša avtoritativna vzgoja. Otrok ima jasno začrtane meje, točno ve, kaj lahko in kaj ne, zaveda se, da dejanjem sledijo posledice. Starši otroke spoštujejo, jih poslušajo in upoštevajo njihove želje, hkrati pa jim dajo jasno vedeti, da neposlušnosti in neubogljivosti sledi kazen. Če se upošteva, da je vsak otrok različen in če starši spoštujejo njihove posebnosti, potem lahko pričakujemo, da bodo edino na tak način otroci zrasli v zdrave in srečne odrasle.
Temu pa nasprotujejo moderni starši, ki zagovarjajo drugačno vzgojo. Permisivna vzgoja, definicija katere se zelo razlikuje od avtoritativne vzgoje, je za strokovnjake zelo zgrešena. Pri tej vrsti vzgoje gre za to, da želijo starši biti otrokovi najboljši prijatelji, zato se jim ne postavlja nobenih mej. Reakcije staršev na otrokova dejanja so odvisni od njihovega počutja, ne pa od početja otrok. S posledicami otrokovih dejanj se soočijo starši, ker se jim zdijo otroci premajhni in prenežni. Permisivna vzgoja je za razliko od ostalih načinov vzgoje, kot sta naprimer represivna vzgoja, ali pa avtoritativna vzgoja, način, ko je otrok tisti, ki postavlja pogoje in svoje zahteve, starši pa mu vedno ustrežejo.
Permisivna vzgoja – definicija govori tudi o prednostih
Prednosti take vzgoje so v tem, da ima otrok veliko svobode v izražanju svojih misli in želja. Ker vedo, da bodo ljubljeni, ne glede na njihova dejanja, so bolj samozavestni, hkrati pa je v družini zelo malo konfliktnih situacij, ker jim starši vedno ustrežejo.
Kakšne so pasti permisivne vzgoje
Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta način vzgoje veliko negativnih posledic:
- Otrok ne pozna discipline, kar lahko vodi v težave pri sprejemanju obveznosti v odrasli dobi.
- Otrok je šokiran, ko ga okolica ne podpira v negativnih dejanjih.
- Otrok je zaradi pretirane pozornosti lahko narcisoiden.
- Če ga starši obsipavajo z darili, lahko hitro postane pohlepen.
- Otroci ne znajo spoštovati druge.
- Otroci ne poznajo mej, zato imajo probleme, ko se z njimi soočijo v šoli.
- Otrok je v stalni negotovosti, zato se ne počuti varnega.
Permisivna vzgoja – definicija že sama po sebi govori o tem, da imajo lahko otroci, ki so vzgojeni na tak način, največ težav med odraščanjem. Ker ne bodo vajeni omejitev in ne bodo znali spoštovati drugih, se bodo težje znašli v medsebojnih odnosih, hkrati pa ne bodo imeli občutka pripadnosti in ne bodo znali zaupati.